Ponedeljek

Pozdravljeni,

končno mi je uspelo priti pred računalnik. Zanimiv dan je bil danes, pester, poln dogajanja. Mislim, da prvi dan zimovanja še nikoli nisem imel toliko dela.

Gremo najprej na začetek te naše zgodbe. Pri samem odhodu ste tudi sami prisostvovali. Glede na to, kako zgodnji ste bili zjutraj, so bili otroci najbrž zelo nestrpni. Nam je pa uspel skoraj točen odhod, kar tudi ni od muh. Dva polna avtobusa prtljage, ena tona adrenalina in osem za delo pripravljenih učiteljev. Dobro, da avtobus to sploh lahko pelje.

Pot do počivališča Tepanje je minila brez posebnosti. Tam imamo tradicionalni postanek za malico in wc pred vzponom na Planino pod Šumikom.

Seveda je nadebudna mladež takoj odkrila skalo in jo takoj preplezala. Očitno je to skala OŠ Oskarja Kovačiča. Vsako leto jo na novo odkrijemo in splezamo kakšno novo smer.

Ostali neplezalci so mirno pojedli svojo malico. No ja, vmes sem naletel še na dve manekenki, ki sta se rade volje postavile pred objektiv.

Naložili smo se nazaj na avtobus in se odpeljali naprej. Kaj kmalu smo zapustili avtocesto in se pričeli počasi vzpenjati proti našemu končnemu cilju. Začuda smo pred hotel prispeli brez uporabe vrečk za b…….. Super. Na vrhu nas je pričakala Urška,prekrasno sončno vreme in za nas najbolj pomembno – sneg.

Sobe so bile že pripravljene, brez večjih težav smo jih razporedili vanje in se takoj pripravili na preizkus znanja smučanje. Glede na letošnjo zimo ste bili najbrž malo skeptični, kje bomo smučali. Vendar so se tu res potrudili, naredili umetni sneg in odlično pripravili proge. Res pohvale vredno. Vse se da narediti, če je volja.

Kot vedno, je bila prisotna trema pred preizkusom. V sobah so pozabljali rokavice, pa čelado, zapeti niso mogli pancarjev. No, nekako smo vse težave premagali in smučarje odpeljali na progo. Tam so po pokazali svoje trenutno znanje, učitelji pa so jih razvrščali v skupine. V kolikor bodo tekom smučanja pokazali določen napredek, jih bomo prestavili v boljšo skupino.

Deskarji so med tem že začeli z delom. Učitelj jih je seznanil z opremo, jo pregledal, po potrebi kaj popravil, da bo popoldan delo na snegu lažje steklo.

Smučarji začetniki se medtem pospravili svoje smuči v shrambo in se peš odpravili na smučišče, da si ogledajo teren. Na slikah so sicer videti že rahlo utrujeni, še preden so z pravim delom zares začeli.

Po preizkusu so se vrnili v svoje sobe in se pripravili za kosilo. Kot vedno, so obroki največji problem. 75 težko potrpežljivih otrok, vsak s svojimi željami in zahtevami. Vsi si želijo, da se jih takoj postreže in ugodi. Povrh vsega pa se še glasno pogovarjajo. V teh letih smo poskusili že vse mogoče prijeme, pa nam ni vedno uspelo. Če jim hočem kaj povedati, traja kar precej časa, da se umirijo.

Po kosilu so imeli dobrih 40 minut počitka v svojih sobah. No, če temu lahko rečeš počitek. So še polni energije, v sredo bo že čisto drugače. Danes jih je bilo potrebno še ustavljati, da se niso šli prezgodaj pripraviti za smučanje.

Postopek odhoda na smučišče je bil popolnoma enak prejšnjemu. V sobah so spet pozabljali rokavice, pa čelado, pancarji pa so spet nagajali in se niso pustili zapeti. Očitno so doma premalo vadili, čeprav jim je bilo to naročeno.

No, ko nam je končno uspelo ukrotiti vse pancarje in najti prave rokavice, so se zbrali pri svojih smučarskih učiteljih, ki so jih odpeljali na smučišče.

Pred vsakim začetkom smučanja se je potrebno ogreti. S tem zmanjšamo možnost poškodbe, telo pa primerno pripravimo za delo. Brez tega se pač naše delo na snegu ne začne.

Tudi jaz sem se odpravil na svež zrak, peš sem jo odkorakal na vrh spodnjega smučišča, da malo pogledam, kako jim gre. Pa da naredim kakšno fotografijo. Na vrhu vlečnice sem naletel na tole skupino, pridno so poslušali navodila učiteljice. Pa potem tudi uspešno odsmučali do dna smučišča. Eni bolje, drugi malo slabše, ampak tako pač je. Vsi imajo možnost, da se veliko naučijo. Le malo truda in volje bo potrebno vložiti, tudi v poslušanje navodil.

Stanje na mestu ni najbolj prijetno, raje sem se odpravil nazaj v dolino pogledat, kako gre začetnikom smučanja in deskanja. Ti učenci prve dni najbolj garajo, da se naučijo vsaj osnov zaustavljanja in zavijanja. V začetku hodijo še peš, saj je vlečnica za njih prevelik zalogaj. Najprej morajo zaupati samemu sebi, da bodo lažje premagali strah pred hitrostjo in strmino.

Samo da sem se prikazal v dolini, že sem postal serviser za smuči, pa bil v pomoč pri začetnikih. Deskarji so se na vse pretege trudili, da bi jim uspelo pravilno zaustavljanje. Padali, pa se pobirali, pa spet padali.

Moram reči, da so se vsi presneto trudili, za njih sta bili ti dve prvi uri res naporni. Bolela so kolena, pa roke, pa niso odnehali. Pohvalno.

Ob štirih so se vrnili v hotel, se malce odpočili in se ob 16.30 zbrali v jedilnici na malici. Spet ni šlo brez zapletov, spet smo tam sedeli več, kot bi bilo potrebno. Med tem časom sem se ukvarjal še z medicinskim delom, eden izmed učencev se ni najbolje počutil. Povrh vsega se je pojavilo že malce domotožja, upam, da smo zadevo uspešno rešili. Bomo videli, kaj bo prinesla noč.

Zaradi slabega počutja učenca tudi nisem šel na večerni sprehod, tako da vam ne morem ponuditi fotografije. So pa na sprehod s seboj vzeli tudi hišno psičko Boni, ki je bila sprehoda še najbolj vesela. Jo slikam jutri, boste videli, kako je luštna.

Do večerje so imeli dobrih 50 minut počitka, težko so ga preživeli v sobah. Res da imajo televizorje, pa nekje niso delovali. Poskusil sem jih usposobiti, nekje mi je uspelo, nekje pa ne. Sem obvestil upravljalca, jutri bodo pogledali, kaj se da storiti.

Obnašanje pri večerji spet ni bilo na nivoju 6. razreda. Tokrat so se norčevali še iz hrane, zato smo imeli na koncu en resen pogovor, sledile so tudi že sankcije. Upam, da bodo zalegle. Posledično so imeli spet krajši odmor pred večerno aktivnostjo. Ob osmih so si namreč ogledali film o pripravi opreme in pripravi na samo smučanje. Smo danes ugotovili, da jim to ne gre najbolje. Tudi tistim ne, ki že znajo smučati.

Po filmu so šli v sobe in se pripravili za spanje. Telefone smo jim pobrali, lahko vas bodo poklicali vsak dan od 18.30 – 19.00. Za lažje umirjanje smo jim prebrali še eno pravljico za lahko noč. Saj se jim v začetku zdi smešno, potem pa kar poslušajo. In se tudi umirijo.

Evo, ura je že 23.40, v sobah je tišina, čas je, da se tudi jaz odpravim na počitek. Lahko noč, se beremo jutri.