Sreda

Pozdravljeni,

danes se oglašam malo pozneje. Že vnaprej se opravičujem, če bodo začetne besede mogoče danes bolj ostre. Obnašanje na večernem kvizu mi je popolnoma dvignil pritisk. Bolje, da o tem ne pišem sedaj, da se malo ohladim. Raje začnem od začetka.

Najboljša novica je, da je dan minil brez poškodb ali bolezni. Odlično. Pa še lep sončen dan se je spet nakazoval. Ne vem, kakšno vreme imate doli v Ljubljani, toliko sončnih dni po moje še nismo imeli.

Ne boste verjeli, da so me danes spet zbudili ob šestih zjutraj. Skozi dvoje vrat sem jih slišal, nekaj časa se jih še trudil preslišati, potem pa sem vstal in jih šel pogledat. In glej jih, sredi sobe igrajo monopoli. Ob šestih zjutraj??

V ostalih sobah več ali manj spijo do bujenja. Ponekod jih je potrebno kar konkretno buditi, da se sploh zbudijo.

Zajtrk je minil v ustaljenem ritmu, mogoče je zjutraj za odtenek tišje, ker še niso popolnoma zbujeni. Dogovorili smo se, da lahko gredo v sobe, ko pojedo in pospravijo za seboj. Potem lahko tudi ostali pojedo bolj v miru.

Seveda se jim je spet mudilo na smučišče, že dvajset minut pred deveto so hoteli na sneg. Sem jih komaj spravil nazaj v sobe. Mene je pa zanimalo, kakšne bodo danes sobe. Če pogledam ocene, so bile slabše. Ena spet katastrofalna, dve pa tako pospravljene, da sem malo posumil, če so sploh spali na njih.

Te sobe pa niso ravno pospravljene. Zaenkrat se jih ni še nič prijelo.

Po ocenjevanju sem se odpravil ven na smučišče. Odnesel sem jim čaj in frutabele. Preden so se pripeljale vse skupine, sem na smučišču srečal tele tri mlade dame, pridno so vadile zavoje.

Počasi so se nakapljale še ostale skupine. Vsi žejni in lačni, težko so čakali na drugi kozarec.

Srede so ponavadi dan za slikanje skupin. Tradicije se ne sme prekinjati, zato so tukaj vaši nadebudni deskarji in smučarji. Za spomin.

Po foto seansi sem spet ostal sam na dnu smučišča. Gledal sem naokoli, kam so vsi šli, saj začetniki še niso bili na vlečnici. Vsaj ena skupina ne. Pogledam navzgor po smučišču, pa jig zagledam, kako vijugajo navzdol. Bravo zanje.

Tudi deskarji so se odločili, da se odpravijo na vlečnico.

Odpravil sem se v hotel, kmalu za menoj so prišli še vsi ostali. Lačni, rdečelični, malo je danes pihalo. In glej ga zlomka, za kosilo dunajski zrezek in pomfri. Sanje vsakega otroka, kajne? Takole pa zgleda v jedilnici.

Po kosilu je sledil počitek, itak ga ni veliko in že smo se odpravili nazaj na smučanje. Tudi tokrat sem jim sledil na smučišče v lovu za fotografijami. Sem pa s seboj vzel luštno spremljevalko, maskoto letošnje šole v naravi – malamutko Boni. Kjer koli se pojavi, se otroci kar topijo. Jo želite videti?

No, tule spi sanje pravičnega, zunaj na sekancih. Tule sva pa midva. Na prostem.

Tu sva že na vrhu prvega smučišča, čakala sva deskarje, da vidiva, kako jim gre. Učenje deskanje namreč ni enostavno, je kar potrebno vložiti nekaj truda, da končno obvladaš oba zavoja. Moram reči, da jim gre kar dobro. Učitelj Primož je res vložil veliko truda, da so prišli do vrha. Navzdol je pa druga zgodba.

Z Boni sva se odpravila na drugo, višje, daljše in bolj zahtevno smučišče. Tam smučajo naše boljše skupine. Teren je zanje res enkraten.

Boni jih opazovala z vrha, komaj sem jo zadrževal, da ni stekla za njim. Čas je neusmiljeno tekel, počasi sva se morala odpraviti nazaj proti hotelu. Potem sem pa samo čakal, če bo zazvonil telefon. Ko sem slišal ropotanje s pancarji, sem si oddahnil. Super, brez poškodb.

Po popoldanski malici smo zamenjali včerajšnje dejavnosti- A in C sta šla na tehnični dan, B in D pa na bowling.

Če človek gleda slike, vidi, komu se da kaj narediti, komu pa ne. Sedi ves naveličan, komaj čaka, da je konec. Velika večina pa se lepo potrudila, tako pri izdelavi srca kot pletenja zapestnic.

Na bowlingu so se med tem časom prerekali, kdo bo s kom v paru. Ko smo to končno uredili, se je igra lahko začela. Ujel sem nekaj zanimivih tehnik in poz pri bowlingu.

Drugače jim je šlo kar dobro. Malo s pomočjo ograjce. Pa res so vidno uživali. Ob pol sedmih je bila obvezna telefonijada. Upam, da vas res pokličejo, da ne igrajo samo igrice te pol ure.

Ob sedmih smo šli na večerjo in dobili – palačinke. Pa kompot. Ampak večino le tega je romalo v ostanke. Preveč, veliko preveč. Na palačinke pa so planili, kot da cel dan niso jedli. Potem so planili še na repete, prav zaustaviti jih je bilo potrebno.

Pred kvizom so imeli nekaj časa za tuširanje in za dogovore, kateri trije bodo zastopali razred. Pa mislite, da so se dogovorili?

No, sedaj pa pridemo do kviza. Glede na to, da je ura že dvajset minut čez polnoč, sem se že ohladil. Vendar sem še vedno malo razočaran nad obnašanjem nekaterih učencev.

Skratka, zataknilo se je že takoj na začetku, ker se niso mogli dogovoriti, kdo bo zastopal razred. S posredovanjem učiteljice smo končno dobili predstavnike. Tule so.

Potem pa se zadeva samo še slabšala. Občinstvo ni upoštevalo navodil učiteljice, nespoštljivo so se vedli do tekmovalcev, vsako stvar so komentirali z neprimernimi izrazi.

Kviz smo komaj pripeljali do konca, da smo lahko razglasili rezultate. Tu so.

Komaj sem jih poslikal, saj je občinstvo takoj ob prejemu nagrad hotelo pospraviti stole. Brez aplavza za nastopajoče. No, takrat pa je bilo dovolj.

Enostavno sem jih posedel nazaj in jim povedla določene stvari glede obnašanja in bontona. Pa so nekateri še kar jezikali nazaj. No, tudi ti so se na koncu umirili in v dvorani je bila smrtna tišina. Spat so šli brez pravljice in pol ure prej.

Pred spanjem so me poklicali še v eno izmed sob. Fantje v njej so me pričakali z opravičilom napisanim na list papirja, izročili pa so mi tudi nagrado za kviz ter se mi opravičili. Lepa gesta.

Evo, pa je ura deset do enih zjutraj. Grem spat, upam, da dlje kot do šestih.Se beremo.